Naših 100 let
V davnem letu 1912, je bilo v zraku čutiti krizo in nezadovoljstvo, nad ljudstvi je kot Damoklejev meč visela nevarnost velike vojne, v Dolenji Trebuši so ustanovili Bralno društvo Vodnica …
V gostilni Podcerkvijo so se sestali zgodaj pomladi vidni vaški možje, ki so sestavljali pripravljalni odbor za ustanovitev društva.
Po maši so sedli za mizo k bokalu Janez Rijavec – Rijevc, Janez Lapanja – Oblazar, Matevž Jan – Plazar, Franc Ozebek – Troha, Anton Lipušček – Karacon, Jakob Bremec – Kovač, Ignac Kogoj – starejši, Štefan Lipušček, Alojz Lipušček in Alojz Ozebek. Ugotovili so, da je med ljudmi čutiti veliko željo po nečem novem, po dobri knjigi, po zabavi in druženju, zato so se dogovorili, da bodo poleti organizirali ustanovni občni zbor bralnega društva.
Rečeno – storjeno. Zbrali so se in ustanovili društvo, ki so ga poimenovali »Bralno društvo Vodnica«, ki je uspešno zaorala prosvetno ledino. Istega leta je bilo v vasi ustanovljeno tudi katoliško bralno društvo, a je moralo zaradi premajhnega števila članov zapreti svoja vrata.
Vodnica je zagnano delala vse do izbruha 1. svetovne vojne leta 1914. Veliko skrb je posvečala lepi domači besedi in dobri slovenski knjigi. Imela je lepo založeno knjižnico in krajani so radi segali po knjigah. V društvu je deloval močan pevski zbor in dramska skupina, ki je 14. februarja 1914 že uprizorila svoje prvo delo »Ena tašča«.
Vodilna moža društva sta bila v teh letih Janez Lapanja in Ignac Kogoj. Ob boku so jima stali tudi že prej omenjeni ustanovni člani. Zlata je bil vreden prispevek učitelja Faganela, ki je pomagal res na vseh področjih. Glavno pa je bilo seveda dejstvo, da so se ljudje takoj poistovetili z društvom in v njem zelo radi delali v svoje in v veliko veselje svojih sokrajanov.
Po celjenju vojnih ran, se je društvo ponovno prebudilo in spet začelo s svojim delom. 25. februarja 1920 so imeli redni občni zbor, kjer so izvolili nov odbor, ki si je zastavil dolgoročne cilje, a vseh ni uspel uresničiti, saj je že leta 1926 fašizem pokazal svoje kremplje.
Čas med letoma 1920 in 1927 je bil za društvo zelo pomemben. Med starimi člani, ki so društvo v prejšnjem desetletju ustanovili, odkrijemo tudi nova imena mladega rodu, ki je zrasel med vojno. Vidni sodelavci, ki so bili tudi predsedniki, so postali Vencelj Tušar, Ignacij Kogoj, Štefan Jan, Leopold Gruden in Justin Kogoj. Slednji je bil na čelu Vodnice vse do njene nasilne razpustitve.
Stari muzikanti: Štefan Jan, Angel Jež, Jurij Jan, Matevž Jan ( foto: arhiv P. D. Justin Kogoj )
Značilna za kraj Dolenja Trebuša je bila glasbena skupina. V takratnih časih, od 1912 naprej, kakor tudi že pred tem časom so bili glasbeniki zelo iskani in cenjeni, zato so bili trebuški muzikanti znani v širši in daljni okolici. Za potrebe društva Vodnica so igrali na plesih v domačih gostilnah Podcerkvijo, Podkorito, pri Rjevcu, v hišah pri Oblaku, pri Trohu, pri Pulinu, na Plešah in na raznih kozolcih. Na muzikante, ki so jih predstavljali Matevž Jan, Štefan Jan, Jurij Jan in Angel Jež ( nasledili so jih še Štefan Jan – Cestar, Franc Jan – Hustar, Karatin in drugi ), je med ljudmi še danes živ spomin. Ob praznovanju 70 obletnice društva leta 1984 so se zbrali vnuki in pravnuki ( Branko Jan, Zlatko Jan, Milan Božič, Ivan Božič ) teh znanih muzikantov, nadeli so si ime Deseti brat in zaigrali na podoben način, celo z nekaterimi istimi instrumenti. Nastopali so doma in v bližnji in daljni okolici. Pokazali so jih tudi na nacionalni slovenski televiziji, kjer jih je v oddaji Po domače gostil Jože Galič.
Deseti brat: Branko Jan, Milan Božič, Ivan Božič, Zlatko Jan ( foto: arhiv P. D. Justin Kogoj )
Društvo je kljub uradni razpustitvi delovalo dalje ilegalno. Svoje knjige in drugo lastnino so skrili po osamljenih domačijah. Tam so se ob večerih zbirali pevci in igralci na skritih vajah, odborniki so sestankovali.
Kasneje je bil ves inventar, vključno z zapisniki uničen. Ohranilo se je le nekaj knjig, ki so nekatere še danes v fondu naše knjižnice in predstavljajo zanimivo zgodovinsko pričevanje.
V naših prednikih je tlelo prepričanje in globoka zavest, da so Slovenci, vedeli so, da se jim dogaja krivica in prepričani so bili, da bo fašizem premagan. Zato so se temu režimu upirali kot so le vedeli in znali. Aktivni so bili tudi na širšem, regionalnem in državnem področju. Tako je odbor društva 9. maja 1923 pooblastil svojega člana Štefana Jana, da se kot njegov odposlanec udeleži občnega zbora Zveze prosvetnih društev, ki je ilegalno potekal 13. maja 1923 v Trstu. Na zboru je bil prisoten tudi predsednik Zveze prosvetnih društev dr. Vilfan, ki je bil takrat tudi poslanec v italijanskem parlamentu. Beseda je tekla predvsem o vprašanju obstoja slovenskih društev in njihovega premoženja, kako tudi o prosvetnem delu v tedanjih razmerah. Kasneje se je pokazalo, da so bili vsi napori zaman, saj so bila leta 1927 ukinjena vsa slovenska prosvetna društva na Primorskem.
Med 2. svetovno vojno je je spet oživelo prosvetno delo na vasi, posebej po kapitulaciji Italije. Še med boji so naši predniki organizirali razne prireditve, saj je bila Dolenja Trebuša s svojimi skritimi grapami pravo partizansko zavetišče.
Med drugim je domačija v Krničniku avgusta 1944 gostila pedagoški tečaj za partizanske učitelje. Na njem je skladatelj Makso Pirnik poučeval petje. V prostem času mu je pod roke prišel Partizanski dnevnik, v katerem je njegovo pozornost pritegnila Živina pesem Smrt v Brdih, ki je bila posvečena Jožetu Srebrniču iz Solkana, ki je nesrečno utonil pri prečkanju Soče. Skladatelj je sedel za klavir in v trenutku napisal na to besedilo glasbo. Pesem je kasneje postala prava uspešnica in tudi naši zbori so jo vzeli za svojo in prepevali vsepovsod, ne da bi dobro vedeli, da se je pesem rodila prav v Dolenji Trebuši. Peli so zmeraj vse kitice besedila, tudi tisto o »Sveti gori«, kar se nekoč, v bivši državi ni hotelo prav slišati, peli pa so jo tudi v novi državi Sloveniji, čeprav spada med revolucionarne, partizanske pesmi. Upajmo, da bomo še slišali to »našo« pesem.
Krničnik, spomin na avgust 1944 ( arhiv P. D. Justin Kogoj )
Takoj po osvoboditvi, v decembru 1945 je roditeljski svet dal pobudo za ponovno oživitev prosvetnega društva. Januarja 1946 se je sestal pripravljalni odbor, ki je s pomočjo množičnih organizacij pripravil vse potrebno za občni zbor, ki so ga sklicali 10. februarja 1946. Na njem so oblikovali upravni in nadzorni odbor in Bralno društvo Vodnica je bogato delovalo vse do leta 1947, ko ga je takratna oblast razpustila in iz množičnih organizacij formirala Prosvetni servis.
V dveh letih delovanja je za tiste čase Vodnica pokazala lepe rezultate svojega delovanja. Deloval je močan pevski zbor, ki je nastopal z narodnimi in borbenimi pesmimi na raznih prireditvah in srečanjih. Tudi dramska skupina je spet začela z delom in v maju 1946 je že presenetila s prvo premiero Svoji k svojim. Knjige, ki so bile skrite med vojno po raznih hišah, so prizadevni društveniki spet zbrali, kupili so nekaj novega fonda in zaživela je knjižnična izposoja.
Kopija prvih zapisnikov društva Justin Kogoj ( arhiv P. D. Justin Kogoj )
Za ta povojni čas je bilo značilno prostovoljno delo in nabiranje prostovoljnih prispevkov. Igra Svoji k svojim je bila leta 1946 igrana na odru, kjer so kulise predstavljale sposojene rjuhe in odeje, že v naslednjem letu so kupili les in izdelali lesene kulise, ki zelo dolgo, vse do leta 1975, služile svojemu namenu. V februarju 1947 je društvo kupilo harmoniko, ki je bila nujno potrebna za učenje zborov. Denar, potreben za nabavo instrumenta, so krajani zbrali v enem večeru.
V teh prvih dveh letih povojnega delovanja so najpogosteje omenjena imena Štefan Jan in Vladko in Ivanka Kosmač ( brat in sestra pisatelja Cirila Kosmača ), ki sta učila in vodila zbore. Zelo sta bila cenjena, saj so ju potrdili za častna člana društva.
Tudi pisatelj Ciril Kosmač je rad obiskoval našo vas in se skupaj s člani društva veselil njihovih uspehov.
Z leve proti desni: Ignacij Kogo j, Ivanka Kosmač - Hvala, Peter Lipušček, Ciril Kosmač ( zadaj ), Angel Munih, Štefan Lipušček ( iz arhiva prof. Radovana Lipuščka, foto Ciril Lipušček )
Od leta 1947 do 1955 je prosvetno delo v Dolenji Trebuši opešalo. Odvisno je bilo od posameznikov, ki so delovali neorganizirano. Prosveta po receptu delovanja ljudske oblasti ni najbolje zaživela, čeprav je le ta namenjala finančna sredstva za nakup knjig. V letu 1954 je knjižničar imel na voljo 360 knjig.
Leta 1954 je bila med ljudmi, predvsem pa med prosvetnimi delavci, toplo sprejeta ideja o ponovni oživitvi dela društva. Vsi so si želeli dobrega dela za svoje ljudi, smernice in ideje pa so črpali iz bogate društvene tradicije.
20. decembra 1954 po maši je bil v osnovni šoli sklican občni zbor društva. Na zboru je bilo prisotnih 58 članov, odprl pa ga je predsednik pripravljalnega odbora Alojz Šorli. Izvolili so organe društva, kamor so izvolili Vladimirja Jana, Slavka Kofola, Ivana Vončino, Ferdinanda Hvalo, Jožefa Taljata, Alojzija Šorlija in Franca Obrekarja. V nadzorni odbor pa Andreja Makuca, Ignaca Kogoja in Štefana Jana. Učitelj Jožef Taljat je orisal zgodovino prosvetnega delovanja v vasi in nakazal cilje. Delovni predsednik zbora Peter Lipušček je predlagal za častne člane ustanovitelje Vodnice Ignaca Kogoja, Štefana Lipuščka, Alojza Ozebka in vsestranskega aktivista Štefana Jana.
Občni zbor je potrdil tudi spremembo imena društva iz »Bralno društvo Vodnica« v »Prosvetno društvo Kogoj Justin« Dolenja Trebuša. Poimenovali so ga po Justinu Kogoju, svojem vsestranskem aktivistu in zadnjem predsedniku pred fašistično ukinitvijo društva leta 1927. Justin Kogoj je bil zaradi svojega dela med vojno interniran in je umrl v nemškem taborišču. Prav zanimivo je, kako resno so pristopili k temu preimenovanju. Zbrali so cel kup pričevanj o Justinu Kogoju in jih predstavili občnemu zboru, ki je preimenovanje sprejel.
Justin Kogoj ( arhiv P. D. Justin Kogoj )
j
Prosvetno društvo Justin Kogoj je potem zelo dobro in tvorno delovalo vsa leta do danes. Od začetka so se ukvarjali s težavami, ki se nam zdijo nepredstavljive. Niso imeli dovolj denarja, da bi kupili zaveso za oder, pa so si jo izposojali pri sorodnem društvu na Slapu ob Idrijci. O svojem delu so vodili zelo natančne zapisnike. Na vsaki seji so pregledali, kaj so v času od zadnje seje naredili in česa ne. Za vsako stvar so zadolžili posameznega človeka, ki je bil nalogi najbližji. Za dovoljenja za plese je bil največkrat zadolžen Vladimir Jan, za redarje Ludvik Peršič, Justin Jež in Ferdinand Ozebek, za glasbo Štefan Jan, dvorano sta največkrat čistila Andrej Makuc in Alojz Šorli, za vinotoč je v glavnem skrbel Franc Obrekar … Kasneje, ko se je društvo finančno opomoglo, je svojim zaslužnim članom dodeljevalo tudi skromne nagrade, čeprav je razvidno, da so v glavnem vsi vse delali brezplačno. Vse so zelo natančno zapisali. Zanimivo je tudi, da so takrat, času primerno, na konec zapisnika napisali parolo »Smrt fašizmu – svoboda narodu!« Ob prebiranju zapisnikov, ob pogovoru s starejšimi člani in iz spomina pišočega izhaja, da se društvo nikoli ni politično profiliralo. Uprlo se je fašizmu, z nezadovoljstvom je sprejelo razpustitev društva po 2. svetovni vojni, kaj več pa o politiki ni bilo začutiti.
Deseti brat znova ( po tridesetih letih ) na sceni decembra 2014 na predstavitvi knjige Milana Ježa Po senu diši ( Branko Jan, Milan Božič, harmonikarja Ivana Božiča je zamenjal Darko Lipušček in Zlatko Jan ) ( foto: Boris Srebrnič )
Velik poudarek je bil na delu z mladino, ki se je tvorno vključevala v delo društva, delovala pa je tudi samostojno. Odborniki so na zvit način vprašali mlade, kako naj jih motivirajo. Mladina si je zaželela izlet. Odbor je o tem razpravljal na svoji seji in sprejel sklep: » … predlog mladine za eno daljšo turo ne bo sprejet, ker bi to prišlo preveč koštati, čeprav bi bilo zelo primerno potovati na bovško stran in to z avtobusom …«
Sekcije društva so bile zelo aktivne. Delovali so moški, mešani in ženski zbor. Dirigentsko palico so neutrudno vrteli Franc Kosmač, Vladko Kosmač, Ivanka Kosmač, Angel Munih, Vladimir Jan, Branko Jan, Slavica Zanin, Matej Kavčič. V času, ko je bilo vodenje petja poverjeno Vladimirju Janu, sta zborom strokovno svetovala tudi skladatelja Makso Pirnik in Aldo Kumar. Dramska sekcija je skoraj vsako leto na oder postavila novo delo. Tako so med drugimi predstavili: Svoji k svojim, Dekle iz Trente, Pri belem konjičku, Davek na samce, kar dvakrat so zaigrali ( 1956 in 1966 ) opereto Kovačev študent, Ženitev, Lovorjev venec, Veriga, Vrnitev, Županova Micka, Trije tički, Raztrganci, Priložnostni zdravnik, Krivoprisežnik, Na Visokem, Tri zaostale ure, Kadar se ženski jezik ne suče, Micki je treba moža, Trije vaški svetniki, Novoletno voščilo, Prvi april. Glavna mentorja in režiserja sta bila Štefan Jan in Vladimir Jan.
Žal, zapisniki iz obdobja zelo velike aktivnosti društva med leti 1966 in 1985, niso ohranjeni v popolnosti.
Leta 2012 smo proslavili stoto obletnico delovanja društva. Predstavile so se vse sekcije, prednjačili so seveda pevski zbori in folklorna in dramska skupina. Dogodek je potekal zelo čustveno. Viktor Kalan je ob obletnici pripravil lep video o zgodovini društva, podelili so priznanja zaslužnim delavcem in člani so se skupaj s krajani idrijske doline poveselili. Žal pa dogodek širše ni bil preveč odmeven, čeprav si je v stotih letih dela to prav gotovo zaslužil.
Plakat - vabilo za 100-letnico PD Justin Kogoj ( foto: Milan Jež )
Družini Jan – Plazarjem gre velika zasluga pri ohranjanju društva in prosvetnega dela na vasi, vse od začetkov, ko je pri organizaciji, muziki in petju začel Matevž Jan, nadaljeval njegov zet Štefan Jan, Štefanov sin Vladimir Jan in njegovi otroci Branko Jan, Zlatko Jan in Milena Jan, poročena Taljat. Bili so in so aktivni prav na vseh področjih kulturnega delovanja do gospodarskih funkcij v društvu.
Posebno mesto si zasluži Vladimir Jan kot dolgoletni odbornik, tajnik, predsednik, pevec, muzikant, igralec, režiser, zborovodja, vzgojitelj mladih rodov. Za svoj bogat prispevek k delu društva je prejel tudi državno odlikovanje.
Folklorna skupina je najmlajša hčerka društva, zato pa tudi najbolj živahna. »Rojena« je bila leta 1995. Začetki Folklorne skupine »Justin Kogoj« so precej drugačni od začetkov podobnih skupin, saj so jo sestavljala sama dekleta – ljudske pevke, ki so obujale pevsko izročilo ob spremljavi ljudskih godcev. Leta 1997 so se ji pridružili tudi fantje in že v istem poletju, avgusta 1997, pripravili prvi nastop z mešanimi pari. Tega leta je prevzel mentorstvo v folklorni skupini Lucijan Pirih.
Živahnost folklorne sekcije spodbuja mladost članov in pogoste menjave, danes pleše osem parov ob spremljavi več ljudskih godcev (diatonična harmonika, mali bas, klarinet in violina). Folklorna skupina se na nastopih predstavlja s štajerskimi, gorenjskimi in primorskimi plesi.
V cerkljansko - idrijski regiji je edina folklorna skupina, zato raziskuje tamkajšnje gradivo za ohranjanje ljudskih plesov, melodij, pesmi in običajev. V zadnjih nekaj letih so obudili plese iz Idrijskih Krnic, ki so jih plesali v začetku 20. stoletja, ter plese s Kala nad Kanalom. Poleg plesne folklore obujajo tudi ljudske običaje, navade in znanja – v sklopu plesov doline Idrijce so med drugim prikazali običaj ličkanja koruze,imenovan »amajenca«, ter veselico ob zaključku spravila sena, »pakošnca«. Zanimiv je bil tudi prikaz »rouštanja« na predvečer praznovanja goda. Z nastopi bogatijo prireditve v domačem kraju in širše, tudi v zamejstvu. Prikazovanje ljudskih plesov in običajev brez ustreznih noš ni avtentično. Leta 2000 so sešili trebuške obleke, ki izvorno segajo v konec 19. stoletja. Kako so se oblačili naši predniki, so izvedeli, ko so na terenu zbrali fotografije s konca 19. stoletja, nekaj predlog pa so povzeli po knjigi
Oblačilna kultura kmečkega prebivalstva na Tolminskem. Nove trebuške noše so prvič zaživele v maju leta 2001,ko so ob petju, ljudski glasbi, plesih in običajih celovito prikazali del domačega ljudskega izročila. Pri 18. letih je folklorna skupina že spogledljivo, letom primerno nekoliko nečimrno, a vsekakor zelo živahno in ambiciozno dekle … Spodbujajo jo priznanja in vsako leto boljše ocene strokovnih spremljevalcev na izbornih tekmovanjih in revijah. Najpomembnejše pa je vsekakor razpoloženje v skupini, ki je na vajah vedno prešerno …
Folklorna skupina v zadnjem času doživlja spremembe, prihajajo novi in mladi ljubitelji plesa. Vodenje je prevzela Nives Lipušček - Gruden in nadejamo se novih uspehov, saj na mladih svet stoji.
Na gospodarskem področju je bilo društvo neprenehoma zelo aktivno. Od začetka so se ubadali z malenkostnimi, ki so bile velike težave ( od izposoje zaves za oder, zbiranja denarja za nakup harmonike, nabave starega harmonija, urejanja in popravila in vzdrževanja starega kulturnega doma – italijanske kasarne, gradnje zunanjega odra, prizidka k domu, vse do upravljanja z modernim kulturnim domom, ki so ga krajani zgradili s samoprispevkom ). Člani so prehodili res dolgo in trnovo pot, po kateri so jih od začetka do danes vodili Ignacij Kogoj 2 krat, Vencelj Tušar, Štefan Jan 2 krat, Urban Sedej, Leopold Gruden, Justin Kogoj, Ferdinand Hvala 3 krat, Slavko Kofol 2 krat, Franc Rijavec, Peter Lipušček, Branko Jan, Milan Jež, Marko Hvala, Lucijan Pirih in Zlatko Jan. Značilno za to društvo je, da je v upravnem odboru obstajala tudi funkcija gospodarja društva.
Ko sem se pripravljal na to pisanje in sem brskal po starih zapiskih, ki so za naše zanamce pravi zaklad, sem začutil, da iz zapiskov veje resnica in odkritosrčnost, saj se odborniki sami posipajo s pepelom, če kakšna skupina kdaj ni dosegala načrtovanih uspehov. Večkrat piše, da je pevski zbor spal, ali da je dramska skupina zaradi preobilice dela neaktivna in da bo z delom začela jeseni, ko bodo pospravili pridelke.
Bralno društvo Vodnica oziroma Prosvetno društvo Justin Kogoj ima velike zasluge za obstoj in preživetje ljudi in slovenskega jezika v trebuških strmih in nerodovitnih grapah. Društvo je aktivno pomagalo pri vzgoji ljudi v poštenjake in zavedne Slovence, kar še vedno počne.
Če je kdaj v težkih časih primanjkovalo hrane za želodec, jo je bilo po zaslugi tega društva za dušo vedno dovolj.
Pogled s Hudournika ( foto: Milan Jež )
Viri:
- Stari zapisniki in zapiski Vladimirja Jana
- Iz pogovorov s člani ( Jožef, Amalija ( Škalarca ), Angel, Justina in Matevž Jež, Vladimir Jan, Štefan Jan, Franc Vončina in drugi )
- Po svojem spominu ( od leta 1966 sem bil stalno prisoten z manjšimi presledki )
- Video Viktorja Kalana »Bilo je nekoč«
Milan Jež