Sveti Jakob je trebuški farni zavetnik. Nad mnogimi generacijami je bedel v preteklosti in tu je še sedaj. Za svojega so ga imeli vsi: tako levi branitelji naroda in manj desni, saj slednjih v našem kraju ni bilo.
Prebivalci Trebuše so svojega svetnika zmeraj častili na dva načina; dopoldne je slovesno donel zvon z domačega zvonika, zvečer pa plesna glasba iz dvorane, kjer je že prej, popoldne, dramska skupina odigrala novo gledališko igro. Za dopoldansko slavje je poskrbel župnik, za popoldansko in večerno pa Prosvetno društvo Justin Kogoj, ki se je pred vojno imenovalo Vodnica in je zmeraj znalo poskrbeti za vse vaščane.
Ljudje so slikovito rekli, da Sveti Jakob dopolne najprej pri maši prešteje svoje pripadnike, potem pa Jakob zavije v dvorano, si ogleda igro in spije s prosvetarji kozarček vipavskega.
Pred leti so se pri organizaciji popoldanskega slavja zaradi pravilne delitve morebitnega kolača začele vrstiti na njihovo pobudo še druge vaške organizacije. Ker je bil dobiček praviloma majhen ali ga ni bilo, je popoldansko praznovanje počasi zamrlo.
Prosvetnemu društvu je zmanjkalo zanesenjakov, da bi praznovanje oživili in ga prilagodili času in novim družbenim pogojem.
Da vse le ni tako črno, priča Jakobova budnica, ki jo je letos organizirala naša folklorna skupina. Nov čas je konje Podcirkuskega Franclja zamenjal s konji modernega traktorja, ansambel z več instrumenti na vozu pa moderna frajtonerica.
Volja je in načrti tiho tlijo. Zgled so nam pridni Vojskarji, katerim smo baje Svetega Jakoba nekoč ukradli, a je kljub temu ostal tudi njihov patron.
Dolga leta pred tem so se Vojskarji zgledovali po nas.


Tekst: Milan Jež, foto: Mirica Mihelčič, FB