Od kar je 8. februar praznični dan slovenske kulture, se najbrž še ni zgodilo, da tega praznika ne bi združno počastili z nastopi naših pevk in pevcev, folklornic in folklornikov, v nekem času tudi dramskih ustvarjalcev in starih godcev. Seveda nikoli ni šlo brez naših otrok, ki vedno razveselijo s svojo igrivostjo in vedrino.

 

Zatorej prazniku in slovenski kulturi posvetimo par besed in misli iz preteklosti in jih obogatimo z verzi pesnika, po katerem je praznik poimenovan.

Uvodni citat je iz prispevka Poglavje o kulturi, objavljenega v Učiteljskem tovarišu meseca julija, leta 1905.

 

"Poglavje o kulturi.

V preudarek nje zaščitnikom in nje krvnikom.

V kulturi je moč naroda, in s kulturnim napredkom narodovim se vzporedno množi tudi njegova moč. Le kulturno izobražen narod se more zavedati v dovoljni meri svojih pravic, svojega narodnega dostojanstva, zavedati se svoje lastne avtoritete, ker se vse te vrline morejo poroditi le v kulturno izobraženem duhu. Kultura je pogoj moralne moči, ki je neprestana izpodbujevalka fizične sile, da ta ne omaga v delu in naporu."

Današnjemu času in prazniku "Prešernov dan, slovenski kulturni praznik" in samemu pesniku posvečamo

nekaj brezčasnih, kritičnih, a tudi trpkih verzov iz njegovih pesmi.

Lani je slepar starino še prodajal, nosil škatle, meril platno, trak na vatle, letos kupi si graščino. (Glosa)	Slep je, kdor se s petjem ukvarja, Kranjec moj mu osle kaže; pevcu  vedno sreča laže, on živi, umrje brez dnarja. (Glosa)
Ak pa naklonijo nam smrt bogovi, manj strašna noč je v črne zemlji krili, kot so pod svetlim soncem sužnji dnovi. (Uvod h Krstu pri Savici)	Samo to znam, samo to vem, da pred obličje nje ne smem in da ni mesta vrh zemlje, kjer bi pozabil to gorje. (Iz pesmi Kam)