Vladimir Jan 1931 - 2021
Preselil si se v večnost. V drugo dimenzijo, kjer ni trpljenja. Odšel si, Človek z veliko začetnico. Pevec. Glasbenik. Igralec in režiser. Organizator za vse potrebe. Predvsem pa organizator kulture v domačem okolju in tudi v občinskem merilu. Vzgojitelj. Predsednik Krajevne skupnosti. Pobudnik za ustanovitev Gasilskega društva v vasi. Človek, ki si živel s svojim krajem in njegovimi prebivalci. Krajevne potrebe in potrebe sočloveka si zmeraj postavljal na prvo mesto, pred svoje. Mnogim si bil zaupnik in svetovalec. Predvsem pa dober Človek.
Odšel si, dragi in spoštovani Vladimir Jan.
Ni moč v kratkih besedah opisati tvojih devetdeset let življenja, tvojih dobrih del in uspehov
Dolgo je obdobje, ki si ga preživel med Trebušani, ob svoji Idrijci, ki si jo ljubil in ji pisal pesmi. Od tebe, moža, očeta, dedka se poslavlja tvoja družina, soproga Mirka, sinova Branko in Zlatko, hčerka Milena in njihove družine. Zmeraj so te družinski člani pri delovanju nesebično podpirali. Večkrat so prišli kasneje na vrsto, ker si moral prej postoriti pomembne stvari za družbo, za Prosvetno društvo Justin Kogoj, za Krajevno skupnost Dolenja Trebuša – Stopnik, za Zvezo borcev za vrednote NOB, za kulturne organizacije na občinskem nivoju.
Veliko je bilo neprespanih noči, ko si učil mlade in neuke igralce, pevce, mlade in zagnane muzikante. Seveda brez kakšnega koli plačila. Plačilo zate je bila lepo zapeta pesem na reviji Primorska poje, nastop tvojega ansambla na festivalskem odru, uspeh igralske skupine, ki je s svojimi komedijami krožila po širni Primorski.
Tudi zaradi tvojega nesebičnega dela je Prosvetno društvo Justin Kogoj zakoračilo v drugo stoletje uspehov.
Za tvoje delo te je družba odlikovala, z veliko odlikovanji, deležen pa si bil tudi nevoščljivemu metanju polen pod noge, kar se nam Slovencem vse preveč rado zgodi.
Po tvoji zaslugi se vozimo po lepo asfaltiranih krajevnih cestah, imamo lep Kulturni in Gasilski dom, pijemo vodo iz Apenaka, tudi prihodu industrije v kraj si dal svoj prispevek.
Ob vsaki priložnosti si se izpostavil in povedal kakšno tehtno besedo, pa naj bo to govor na žalni slovesnosti, na pogrebu, otvoritvi tovarne, gasilskega in kulturnega doma, na praznovanju rojstnih dni tvojih prijateljev.
Rad si bil v dobri družbi, iskreno si se pogovarjal s soljudmi, jim svetoval in vsestransko pomagal .
Bil si biser svojega kraja. Zaradi tebe so se ljudje radi vračali domov, te tudi obiskovali in uživali v kramljanju s teboj.
V poznih letih si se zaradi bolezni odmaknil od javnega življenja, a vseeno ostal seznanjen z vsemi pomembnimi dogodki. Bil si vesel in ponosen ob uspehih svojih učencev, pevcev, glasbenikov, svojih krajanov.
Ni moč v kratkih besedah opisati tvojih devetdeset let življenja, tvojih dobrih del in uspehov
Ob vseh družbenih obveznostih si vzorno skrbel za svoje poklicno delo pri Cestnemu podjetju.
S pomočjo soproge in otrok si obdeloval skope trebuške strmine. Rad si jih imel. Branka, Zlatka, Mileno in soprogo Mirko, kakor tudi oni tebe, čeprav se ljubezen v naših krajih izkazuje drugače, kot v urbanih sredinah. Ob oranju, košnji, spravilu sena, delu v gozdu si mislil tudi na to, kako bodo zvečer potekale pevske vaje, bodo prišli vsi pevci in ne bodo preveč zgarani, bo jutri uspelo betoniranje vodovodnega rezervoarja, bodo pripeljali cement za gasilski dom…
Odšel si in Trebuša ni in ne bo več taka, kot je bila, čeprav bo Idrijca še vedno šumela pod tvojim oknom.
Ne boš odšel. Ostal nam boš v lepem spominu. A vseeno te bomo pogrešali.
Hvala ti za vse
Sožalje svojcem! Počivaj v miru!
Od kar je 8. februar praznični dan slovenske kulture, se najbrž še ni zgodilo, da tega praznika ne bi združno počastili z nastopi naših pevk in pevcev, folklornic in folklornikov, v nekem času tudi dramskih ustvarjalcev in starih godcev. Seveda nikoli ni šlo brez naših otrok, ki vedno razveselijo s svojo igrivostjo in vedrino.
